ZIMSKO POPOTOVANJE / KRALJI ULICE
Umetnost socialnega dela z najranljivejšimi skupinami in umetnost kot temeljno gibalo zdrave družbe
»Zdi se, da je v današnjem svetu prava umetnost vedno bolj izrinjena iz vsakdana ljudi, da jo povezujemo z elito in bliščem, skozi projekt pa spoznamo kako posameznik potrebuje umetnost kot tudi ona njega«, pravi vodja tega presenetljivega projekta, pianist Nejc Lavrenčič.
Morda ga je prav zaradi te umetniške občutljivosti nagovorila vsakdanjost izrinjenih in je skozi razvoj tega projekta želel pokazati, da je: “lepa” umetnost izjemno življenjska, saj govori o preprostem človeku, torej nam je razumljiva«, še več: »da imajo vsebine ogroženih skupin vzporednice z umetnostjo oz. jo celo napajajo« (Lavrenčič, N., osebna komunikacija).
Delo z brezdomci je namreč večinoma omejeno na nizkopražne programe in zmanjševanje škode, le redko pa se pokaže možnost za aktivnejše vključevanje brezdomne populacije v bolj funkcionalne oblike delovanja. Zato je drznost umetniške produkcije »Zimsko popotovanje / Kralji ulice« presenetljiv, pretresljiv in globoko human model pristnega sodelovanja in integracije brezdomske izkušnje z umetniško govorico.
Ranljivost brezdomne skupine je prav v njeni hkratni izpostavljenosti in nevidnosti. Zato je vsak poskus vključevanja brezdomcev v različne projekte tvegan, saj se hitro zgodi, da so v njem le kot posebneži, marginalci, nikakor pa ne kot enakovredni udeleženci. Zaradi nasilja, odvisnosti, duševne bolezni ter hkratnega strahu in globoke osramočenosti, ki je pokrita s plastmi nefunkcionalnega vedenja, je ta populacija izjemno ranljiva za zlorabe in posmeh.
»Zimsko popotovanje / Kralji ulice« na edinstven način presega vse te dileme in pasti, saj je vključenost brezdomcev v glasbeno izjemno pretanjeno scenografijo Schubertove glasbe, avtentična, dostojanstvena in čustveno prečiščena. Pred nami se v celoti razgrne resnica t.i. lepe umetnosti, ki ni idealizacija temveč verodostojen in nazoren prikaz vsakdanjega, lahko bi celo rekli pod-vsakdanjega življenja konkretnih ljudi. Ob soočenju sveta lepe umetnosti in sveta brezdomcev gledalec in poslušalec šele zares doume vso grozo brezdomnega sveta, vendar na način, ki mu omogoča, da namesto zgražanja razvije sočutje. Pianist, pevec, igralec in režiserka s svojo prisotnostjo in nastopi namreč zgolj uokvirijo in povzdignejo nastope brezdomcev. Ustvarjalci so s svojo prisotnostjo in tenkočutnostjo ter stikom z brezdomci dejansko vstopili v njihov svet in mu dali na razpolago svoje življenje in umetniško ustvarjanje. Projektu se zato čuti, da je nastajal skozi odnose, postopoma, z veliko mero tankočutnosti do vseh ustvarjalcev, saj je sestavljen iz njihovih zgodb, pesmi in doživetij, ki pa tokrat niso predstavljene travmatično in bombastično (kar bi bila zloraba brezdomcev in njihovega doživljanja), temveč čustveno regulirano, artikulirano in spoštljivo, hkrati pa ohranja vso pristnost in bolečo nemoč. Čuti se, da je skupina brezdomcev, ki sodelujejo v predstavi, skupina, ki išče pot nazaj v življenje in je v umetnikih našla prave sogovornike, ne pa rešiteljev. Umetnikom pa se pozna, da vse te čustvene vsebine v celoti zajamejo in zregulirajo skozi glasbo, petje in recitacije. Meja med umetniškim in brezdomnim se zabriše prav zaradi tega, ker gre na obeh straneh za čustveno pristen in sočuten odnos do najglobljih človeških upanj in strahov.
Še posebej ganljiv je zadnji prizor, v katerem se na odru vsi brezdomci posamično pridružijo pevcu, mu dajo roko na ramo in ustvarijo občutje upanja in hrepenenja ter poguma za vrnitev v življenje.
Umetnost, predvsem glasbena in gledališka umetnost, že sama v sebi nosi nekaj presežnega, kadar pa se vanjo vplete pristna izkušnja najgloblje človeške stiske in nemoči, se skoznjo pokaže pot, ki odpira še tako ranjeno in izrinjeno človeško srce.
Lahko bi rekli, da je odnos, ki so ga zgradili ustvarjalci predstave točno tisti odnos, ki edini zmore nagovoriti in ozdraviti praznino, nesmisel, krivico in bolečino človeškega bivanja, kadar je to iztrgano iz varnega zavetja in vrženo na cesto.
»Lepota bo rešila svet« je nekoč zapisal Dostojevski in skozi predstavo, ki se odvija pred nami dobesedno sredi divjega doživljanja »ceste«, ki pa je prepletena s Schubertovo glasbo, jo vsekakor potrjuje. Kakor jo potrjuje tudi učinek, ki ga predstava prinaša v vsakdanje življenje vključenih brezdomcev ter v globoko soočenje s pravo vrednostjo lepe umetnosti, ki jo doživljajo umetniki, ob katerih se je ta preobrazba (reševanje) lahko udejanjila.
Dr. Katarina Kompan Erzar
Nedavni komentarji